Pogrešam.

Veš, ko tko gledaš nazaj po svojem blogu. Po starih zvezkih, ki jih še zmer hraniš kar tako, brez dobrega razloga. Bereš. Se smeješ ob izjavah bivših sošolcev, profesorjev. Gledaš fotografije sošolcev in najbolših prjatlov, kar si jih lahko zamislš. Veš, takrat te oblije občutek n o s t a l g i j e .

To je to.

To pogrešam.

Pogrešam vse sošolce. Vse moje prjatle.

Pogrešam vse odmore in kavice z avtomata.

Pogrešam vsakodnevno obiskovanje Jakca z najbolšo družbo za enga Cliota.

Pogrešam sedenje na stopnicah in čvekanje.

Pogrešam poležavanje na klopcah pred šolo ob sončnih dneh.

Pogrešam špricanje pouka samo zato, da smo se družl, samo zato, da smo se pogovarjal.

Pogrešam čase, ko smo šli peš v Jakca pa čeprav je biu sam 20 minutni odmor.

Pogrešam vožnjo z Golfom, ko se nas je 7 punc komej spravlo vanj.

Pogrešam laboratorijske vaje, ker smo vedno neki ušpičl.

Pogrešam ure zgodovine, ker bolj zanimivih ur ni blo nikol.

Pogrešam profesorje in njihove dobre dni.

Pogrešam biologijo, celo-urno pisanje, da je roka bolela.

Pogrešam matematko, vse tisto preklinjanje in smejanje in pisanje izjav na rob zvezka.

Pogrešam geografijo, kjer smo gledal video, poslušal video in profesorco hkrati.

Pogrešam športno in pohode, opravičevanja in poležavanja na soncu s Plazijem.

Pogrešam prepisovanje nalog.

Pogrešam živčno učenje pred testom in čakanje profesorjev pred učilnicami.

Pogrešam špricanje nemščine.

Pogrešam smehe pri kmetijstvu.

Pogrešam razredne ure pr Plaziju.

Pogrešam obiske pri socialni delavki, kr tko za hec.

Pogrešam ure slovenščine in naše težke življenske debate s profesorco.

Pogrešam fotokopiranje v šolski fotokopirnci.

Pogrešam vse izlete in športne dneve ter naše hamlarije na busu.

Pogrešam vse Totalčke, Čajarne, Shoemakerse, Sončke, Mačkovce, Tuše in Lire.

Pogrešam izdelovanje projektne naloge v novomeški knjižnici.

Pogrešam šolsko knjižnico.

Pogrešam naše klopce.

Pogrešam naše stopnice v prizidku in nas, štengarje.

Pogrešam lepo pobrisane table, počičkane mize, laboratorij, največjo predavalnco in učilnco zgodovine.

Pogrešam poletne počitnice in obiske sošolcev.

Pogrešam fešte v Barbarini najboljši zidanci in povsod drugod.

Pogrešam Tilnovo risanje,

Sarino čičkanje po mojih zvezkih, klepetanje, smejanje, risanje stripov, grozne debate, "učenje", pisna opravičila in izjemno redke lepe poglede,

Barbarine vedno dobre nasvete, peciva, razlaganje biotehnologije, učenje prve pomoči, pisanje pesmic in objeme,

Simonove izjave "Arabčki preštejte se", "šk-mk", "mejhnu pa športnu" in druge,

Nejčevo pozitivno energijo vedno in povsod, vse prešpricane ure nemščine (posledično - sestanke pri razredničarki) in smehe pri matematki,

Primožev nasmešek, počasnost in res najboljše oponašanje profesorjev,

Arminove neverjetne izjave, fotogeničnost in šarmiranje,

Požunov pogled in njegovo izgubljanje prepolne torbe,

Marjetkine najboljše fore in vožnjo z Golfičem,

Tjašino prikupno zmedenost in neuspešno plonkanje pri zgodovini,

Janovo filozofijo,

Galov strog, predirljiv a vendar nekako prijazen pogled,

Evino kihanje, dobro voljo in energijo,

Sandrino (J.) kričanje in njene prisrčne nasmehe,

Katjine kodrčke in pametne možgančke,

Matejino organizacijo, učenje, markerje in živčnost,

Tinine zelene gumice na zobnem aparatu, ki se ujemajo z mojimi Turkicami,

Anine urejene zapiske pri vseh predmetih,

Urškino sodelovanje pri biologiji,

Tinine (R.) modre učke in žužemberščino,

Vanjin (K.) pogled in energičnost,

Tadejino preklinjanje,

Dejanov smeh,

Vanjino šentjernejščino,

Alenkino risanje,

Natalijino živčnost,

Berinino fotogeničnost,

Sandrino (P.) telefoniranje...

Pogrešam čist vse. Dobre, slabe, pomembne, nepomembne stvari. Malenkosti.

Nasploh srednjo šolo, najboljše sošolce in najboljše profesorje.